KASTROLA ROKENROLA IN GOLAŽ RESNICE



tednik VEČ, št. II, 16.01.2004, Časopisna hiša Delo


V času moje pubertete so se slovenske skupine, ki so se vrtele po radiu v večini obnašale kot rokerji, nabijali so pa nek šlagerski pop s kitarskimi solažami. Nič kaj presežnega ni bilo takrat. Svetle izjeme so bili spevni posebneži v tistem času – mladi fantje, vsi po vrsti uporniki (brez razloga). Tako se je takrat Goran Breščanski s Sausages-i brez moči trudil, da bi spal cel dan, brata Šalehar pa sta z BabeWatch poredno potapljala ladjice. Zanimivi časi :D Saj so bili še drugi, nič ne rečem, ta dva, Hama in Gorana pa imam v posebnem spominu. Roko na srce – fest sta :P Breščanski je bil, Hamo je pa (hvala tistemu nečemu) zrasel in si pustil rasti obrazne dlake! Bravo.

Hamota zdaj vsi poznate. A imam prav? S Hamo & Tribute 2 love dela res dobre stvari! (mi je žal, da sem zamudila Cvetličarno) Hamo pa ni samo pel … V času od leta 2003 do leta 2006 je kot tednik Časopisne hiše Delo izhajal VEČ. Res škoda, da so bila časopisu naklonjena le 3 leta. V tem tedniku je imel posebno rubriko tudi kuhar – KASTROLA ROKENROLA – na zabaven način napisani recepti in – stavit grem – kuharska zvezda, če bi imel boljše fotke v reviji in več vztrajnosti. Tu je Hamo pisal recepte in kuhal za fotke. No, zaradi njegovega recepta sem jaz začela vrteti kuhalnico v »globlje sfere« od instant pripravljene hrane. 

Zakaj? 

Ker se mi ni zdelo težko slediti vrsticam, pa še nazorno je bilo napisano, kaj bom med kuharsko avanturo doživela. Recept imam prepisan v zvezek in mu do detajlov sledim še danes, čeprav ga znam na pamet. Še vedno se zabavam ob primerjavah s sosedovo njivo, bukovimi listi in duhovitimi vložki. Moj cilj v zadnjem tednu je bil, da najdem originalno izdajo tednika VEČ iz leta 2004.  In sem ga! ... ... V NUK! Če tam nimajo, nimajo nikjer. Težava, ki se je pojavila tam je, da ne smeš fotkati gradiva (ker pač ne – saj je prav tako), v digitalni obliki pa tega ni. Še enkrat hvala osebju, ki mi je pomagalo na zabavni dogodivščini! Uspelo mi je dobiti tudi digitalno kopijo revije – HVALA Brigita! Moj dan je bil po prejetem mailu perfect! Zadeva ne sme iti v pozabo. A vam prepišem receptek?

Povzeto po VEČ, tednik Časopisne hiše Delo, petek 16.01.2004, leto II, št. 2:



Naslovnica tednik VEČ, št. II, 16.01.2004, Časopisna hiša Delo  

»Star vietnamski pregovor pravi: Vsak svoj golaž hvali, ampak tale je res zakon. Ne boste izvedeli, dokler ne pomočite prsta vanj. Napadete ga pa takole.Štart.

GOLAŽ RESNICE

- 3 velike čebule, vse skupaj težke tolk kot ves mes

- 1/2 kg govedine (jaz narežem stegno, eni prisegajo na bočnik, meni je mal preveč sluzast, pa še traja in traja, da se zadeva zmehča)

- 25 dag svinjine (stegno je kar okej)

- dve žlici navadnega olja

- žlička celega popra ali mletega (mletega dodamo, preden gre zadeva na krožnik)

- žlička sladke paprike in žlička ostre

- sol po okusu

Vzamete tri za pest velike čebule in jih seseckajte na roke, ne z multistrojčom, ker ta lahko povzroči, da bo na koncu stric golaž grenak, tega pa nočemo, a ne? Been there, done that, got a T-shirt. Čebulo potem vržete na vroče olje (dve žlici), ki brbota v, pozor!!!, neteflonski posodi (razložim pozneje). Se pravi emajlirana, nerjaveča, litoželezna … kakršnakoli, samo teflonska ne. Pražite jo do onemoglosti, to pomeni, da v njej ne ostane niti kaplje tekočine in da postane rjava kot lubje hrasta, za mojo bajto. Bla, bla, bla …, skratka, spražite čebulo, bodite vztrajni, tu se skriva bistveni del končnega okusa. Zelo fino in priporočljivo je, da se nam pri praženju čebula malo prime dna, zato neteflonska posoda. Če je ne morete zdrgniti s kuhalnico, dolijte nekaj kapljic vode in očistite dno. Voda bo izhlapela, vi pa ste s tem pridobili pet točk pri končni barvi in okusu. Na spraženo, kot sosedova njiva rjavo razpuščeno čebulo stresite kocke govedine, narezane na ne več kot dva cm telesne diagonale in pražite skoraj do onemoglosti. Ko bo meso spustilo sok (vodo) in postalo rjavkasto kot listje bukve v pozni jeseni, dodajte še svinjino - pol manj kot govedine, zrezano na enako velike kocke in spet pražite. V tem trenutku vse skupaj solimo, sol bo potegnila iz mesa še zadnje kaplje vode in mi bomo dobili neke vrste golažev koncentrat. Zadeva mora biti približno takale: koščki mesa - dve tretjini temno rjavih (govedina), tretjina malo svetlejših (svinjina), v temno rjavi čebulasti brozgi, po kateri plavajo cinki maščobe ali eteričnih olj, ki sta jih spustila meso in čebula. Če ste prišli do sem, ste na zelo dobri poti do zmage. Zdaj naš konglomerat posujemo z žličko moke, žličko celega črnega popra, žličko ostre in žličko sladke paprike (pri večjih količinah, nad kg mesa naj žličko zamenja žlica in bo vse super. Že vidim, nemokoljubce, kako so skočili s stolov in začeli bentiti, golaž mora biti brez moke. Pomirite se, to je stvar okusa in praktičnosti; -       

*  Prvič, če moko dodamo v tem trenutku, se bo spražila na maščobi in dobimo tri točke pri okusu, -       

*  drugič, ko bo golaž končan, nam po gladini ne bodo plavali cinki maščobe, ker jih moka popije in smo si prihranili nekaj dela, -       

*  tretjič, če poleg golaža radi natepavate kruh, potem umolknite za vedno.


Kot sem omenil, vse to še malo pražimo. V tej fazi se zadeva obvezno prime, tako da bodite pri stvari in imejte pripravljeno tekočino, s katero boste pogasili golaževo žejo po zažganosti. V mojem primeru je to pol litra terana ali kakšnega drugega rdečega vina, ki ga zlijete po nastajajočem golažu. Vse to se dogaja pri veliki temperaturi, tako da bo vino v hipu zavrelo in prav je tako. Vino pustite vreti toliko časa, da zadeva spet postane gosta kot med. V tem trenutku dodajte konzervo naseckanih paradižnikovih pelatov, še nekajkrat premešajte in zalijte z vodo, toliko, da gladina prekrije meso. Zdaj smo dosegli vse, kar se tiče golaževega okusa, in hkrati ustvarili umetno plimo v kastroli. Do vnovične oseke ste mirni. Zmanjšajte plamen, elektriko, indukcijo, kar koli pač imate, poskušajte doseči stanje neutemeljenega brbotanja (pomeni: dva stojita ob kastroli, prvi zagovarja tezo, da golaž vre, drugi trdi, da golaž ne vre). Ta temperatura prinaša najboljše rezultate. V napol pokriti posodi kuhajte kakšno urico ali vsaj toliko, da se meso zmehča, paradižnik porazgubi in meso spet deluje kot kopno v posodi. In zmaga, skuhali smo ga. Konec štorije. Mljack, mljack.... Še tri pametne za na konc:

  • glede začimb, ki so vam ljube in jih v receptu pogrešate, kar mirno. Vse je dovoljeno in vse prinaša rezultate, zavedajte se, da je to osnova, vse drugo so variacije na temo.

  • Če v fazi po zalivanju dodamo brinove jagode, timijan, lovor, namesto govedine in svinjine pa divjačino, bomo dobil lovski golaž.

  • Če med meso pomešamo še kranjsko klobaso, šampinjone, svežo papriko, slanino, dobimo ciganski golaž, in tako naprej, vse izhaja iz enake osnove.

  • Začimbe dodajajte potem, ko ste dodali tekočino. Nikar jih ne pražite, ker večina s tem izgubi okus.

  • Golaž se kuha približno uro in pol do dve, vse je odvisno od količine in kvalitete mesa. Vse bajke o osemurnem kuhanju so zgolj natolcevanje šarlatanov, ki jih druži to, da imajo v življenju preveč časa ali še niso prebrali tega recepta.

  • Vse kar ste prehiteli v postopku praženja čebule in mesa, boste morali nadoknaditi s kuhanjem, se pravi uvodni del zelo vpliva na čas kuhanja, splača se potrpeti na začetku, konec bo veličasten.

Za domovino z rock' n' roll-om naprej, dobr tek! Scmaril: Hamo alias Matevž ŠaleharFoto: Katarina Gogala« Jaz upam, da v prebiranju recepta uživaš vsaj toliko kot jaz! 

Ljubljana, Slovenia

©2017 by HELENINE ČAROVNIJE. Proudly created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now