KAKŠEN JE PA TVOJ RAZLOG?

Tvoje telo je edini dom iz katerega se ne moreš izseliti ...

V samem bistvu sem mamica dvema fantoma. Prvi se je rodil leta 2007, drugi leta 2010.

Mediji, puberteta, okolica, ... različni zunanji dejavniki nas prisilijo, da na sebe gledamo z izkrivljeno sliko, mogoče svoje "napake" vidimo drugače kot okolica, mogoče pretiravamo ... Mogoče se pa skrivamo za balastom, ki ga naberemo okrog sebe....

Gremo malo v časovni stroj, par let nazaj .... ... 01.03.2012 je sosedka, kot vsak dan, peljala na sprehod svojega psa. Vprašala me je, če grem z njo na sprehod. Tisti sprehod je postal prelomen, ker sva se takrat odločili, da bo potrebno narediti nekaj zase. Ker kot mamici nisva imeli prav veliko časa, sva določili, da začneva teči. Spomnim se, da sem prve metre tekla kot da tečem v smrt. V enih pocenskih adidaskah, ki so imele samo estetski namen, nikakor športnega, sem vsak dan tekla 100, 200, 300 m več kot prejšnji. Lahko si predstavljate kako je izgledalo - brez športnega modrčka, še dojila, z veliko rito, vrečo iz trebuha, ki je nakazoval, da ni čisto jasno, a sem že rodila, oziroma še bom in tiste pocenske adidaske ...


Do konca maja sva tako divjali vsak večer. Nisem več delala sendvičev za večerjo, ker s polnim želodcem pač ne moreš šibat okrog, po teku je pa pasal samo še tuš. Posledično so šli kilogrami hitro navzdol. Približno 10 sem jih na polju pustila do poletja. Mizunke, ki mi jih je za motivacijo kupil mož, pa so bile tudi neprimerno boljše za tek. Avgusta 2012 sva se domislili res ene čudne ideje ... >> Da spomnim - marca 2012 je bilo preteči 500 m znanstvena fantastika!<<

Kupili sva štartnino za Ljubljanski maraton. Pa ne za 10 km ... Midve sva udarili na polno - no, na pol na polno - pretekli bova 21 km! Konec oktobra! To se pravi, imava dva meseca za treninge, ker se avgusta pač ne teče toliko - vročina in morje .... (<- a že bereš izgovore med vrsticami :D )

Tik-tak september mimo, midve sva pa že veselo premagovali teke, ki so bili daljši od 10 km ... (21 km je še zeeeelooooo daleč), oktobra sva parkrat pretekli razdalje nad 15 km, najdaljša pa mislim, da je bila okrog 18 km.... Skratka, nikoli niti blizu tistemu, kar sem jaz videla kot tunel s svetlobo, ki pa nisem bila prepričana, ali je izhod, ali le vlak, ki se mi približuje.

28.10.2012 je zjutraj padal sneg! Mrzlo je bilo za znort! Vsi pogoji izpolnjeni, da rečem - saj bo itak odpadlo - zaradi vremena bo odpadlo.... Pa ni ... Pa midve tudi nisva ... Sva kar šli. In ga pretekli - v 2 urah in 10 minutah

V tistem času sem še vedno izgubljala odvečne kilograme in stalno brskala po internetu za dodatno motivacijo in programi za še hitrejši tek, še hitrejše rezultate ...

Nekega lepega dne sem med brskanjem opazila fotografijo mlade mamice, s tremi otročki, v top formi, ki me je izzivala: "What´s your Excuse?" Bila je Američanka Maria Kang s svojimi tremi sinovi.


Maria Kang (vir: internet)


Na sporočilo sem trznila.

"What´s your Excuse?" me je gnal, da sem začela skakati na T25, "star jumps" in trebušnjaki so mi oslabili trebušne mišice, divje poskakovanje pa je povzročilo ogromno notranjega pritiska, ki je poškodoval moje mišice od znotraj navzven.

Kasneje sem začela dvigovati uteži. Nisem pa se zavedala, da vse breme, ki ga nalagam nase, povzroča mikro raztrganine mišic in jih hkrati slabi.

Nikoli si nisem dovolila, da bi si po treningih opomogla (ni bilo rest days), preden bi zopet preobremenila svoje telo.

 Leto kasneje sva s sosedko še vedno tekli skupaj. Prav tako sva ponovno šli po medalje na 18. Ljubljanski maraton (2013). Takrat so se pri meni že intenzivneje začele pojavljati težave s križem, ki so se kasneje le še stopnjevale.

Moj končni rezultat je bil vrhunsko, mišičasto telo s poškodovanim hrbtom ...

2011 vs. 2012

Nosečnost na ven raztegne trebušne mišice (mišice t.i. steznika), sprošča vezi in zmanjša natezno trdnost mišic. Nosečnost oslabi žensko telo, oslabljeno telo pa ni sposobno zdržati tako hude preobremenitve. Novodobne mamice skočijo v visoko intenzivne vadbe v 6 tednih po porodu in s tem še bolj poškodujejo telo. Zakaj? Ker je "dobi nazaj svoje telo" hud moto.

Nosečnost je naravna, porod otroka je naraven. Telo se bo po nosečnosti zacelilo, vendar mu moraš to pustiti. Začne se s prilagajanjem in dihanjem. Začeti se mora počasi. Ne smeš si zmanjšati kalorij na krožniku na račun hujšanja, ker boš sama sebe prikrajšala za pomembna mikro in makro hranila, ki jih telo potrebuje za obnovo.

Nosečnost ti oslabi telo od znotraj navzven. Marketing regeneriranja poporodnega telesa pa je prepogosto naravnan na "od zunaj navznoter".

Ni vse v tem, da imaš povešeno kožo na trebuščku, da trebušček ni več raven, ni vse v tistih parih ekstra kilogramih.


Osredotočiti bi se morali na to, kaj se dogaja v telesu (tudi kapljice ob kihanju bodo še poslabšane ob skakanju, ker se obremenjuje medenično dno (trampolin nikakor ni priporočljiv za ženske ravno zaradi tega)).

Moja izkušnja s trebuhom, ki ni in ni hotel biti plosk, ne glede na fizično obremenitev trupa, je bila diastaza rektusov, oziroma razmik površinskih trebušnih mišic (tista luknja v trebuhu, ki jo včasih lahko celo vidiš okrog popka, ko ležiš na hrbtu in rahlo dviguješ glavo, zraven pa zateguješ srednji del trebuha) - za celo pest tega je bilo pri meni. ....

Površinske trebušne mišice oslabijo in se razmaknejo, kar je pogost pojav v nosečnosti, hkrati pa se naprej nagnejo vse plasti trebušne votline.

Vse, česar nisem potrebovala, so bile težke vadbe, ki so preobremenjevale moje telo, ki je bilo še vedno šibko, oziroma nepravilno regenerirano. Ampak sem bila tako zelo osredotočena na to, kako izgleda moje telo, da nikakor nisem imela nobenega izgovora, da tega ne bi počela.



No, kakšen je potem tvoj izgovor? Tvoj izgovor je, da si rodila! Začni počasi in odgovorno - ustavi se pravočasno in si pusti dihati, ker te lahko obvaruje pred prolapsom maternice ali pa pred nošnjo plenic zaradi inkontinence.

Ljubljana, Slovenia

©2017 by HELENINE ČAROVNIJE. Proudly created with Wix.com