MALINOV KOLAČ

Ko sem bila še otrok, sem vsako poletje komaj čakala, da začnejo zoreti maline. Na robu dvorišča je stala zelo velika stara hiša, ki je v sebi nosila zgodbe preteklih časov. Na južnem, ozkem delu hiše so rasle maline, tam je rasla tudi ena čisto posebna vijolična vrtnica, ki je tako lepo dišala, bezeg je rastel, japonska kerija in marabela, pa en nesrečni grmiček bodike, ki nikakor ni prišel na vrsto, da se malo razraste.

... razmišljanje o preteklih časih me včasih predaleč odnese... Ugotavljam tudi, da sem vse zaklade in bremena, ki jih danes nosim s seboj, iskala in nabirala mimogrede, ko sem rasla.

Svoje znanje bolj ali manj uspešno skušam prenesti na dva človeka, ki še rasteta. Upam, da mi uspe.

...



Pri malinah smo ostali, a ne? Rada jih imam, še bolj kot jagode, ker imajo več okusa, bolj mi dišijo, pa zanimiv stožec ostane na rodni rastlini, ko snameš zrelo malino. Nabiranje je veliko bolj zabavno.

Leta so minila, tistega vrta in stare hiše že par let ni več. Imam pa sedaj svoj nasad malin, ki mi že tretje leto daje obilen pridelek. Letos sem nabrala že več kot 5 kg malin.